Sabina se ukvarja s stilskim oblikovanjem hrane, kar pomeni, da za oglaševalske namene pripravlja, fotografira in snema različne jedi in sladice, ki se kasneje pojavijo v revijah, na televiziji, obcestnih plakatih in še kje drugje. Velja omeniti, da vse svoje jedi Sabina pripravlja sama, torej je tudi izredno dobra kuharica. Piše tudi svoj kulinarični blog Tolsta Nutrija (www.tolstanutrija.com) in objavlja svoje projekte na spletni strani www.sabinapensek.com.

Kdo te je navdušil nad hrano in kakšne okoliščine so pripeljale, da si se s tem začela ukvarjati strokovno?

SABINA PENŠEK: Fascinacija s hrano pri meni sega v čas študentskih let. Vendar ne zaradi tega, ker bi bila hranav menzah slaba, pač pa zato, ker sem takoj po srednji šoli prvič sama odšla na večmesečno potovanje in so se mi poleg geografskih obzorij začela širiti tudi spoznanja o hrani in jedeh. Takrat sem začela fotografirati svoje gastronomske izkušnje in želela to barvitost ohraniti tudi po prihodu domov. Vse bolj me je začela zanimati priprava hrane, kuhanje. Ta hobi sem začela jemati vse bolj resno – se lotevati tako kuhanja kot fotografiranja na vse bolj profesionalni ravni. Tako lahko rečem, da je iz hobija nastala moja poklicna usmeritev in kasneje kariera. O stilistih hrane ne slišimo pogosto.

Kdo je tvoj vzor, pri kom iščeš navdih?

Tudi sama nisem zares vedela za ta poklic, vendar sem po spletu okoliščin začela asistirati tujim food stilistom pri produkciji televizijskih oglasov. Poklic me je popolnoma prevzel in postajala sem vse bolj odločna, da je to tisto, kar si želim početi. Moj vzor so še vedno kolegi iz tujine, katerih kariere so dolge tudi 20 ali 30 let. Kadar imam priložnost vzajemnega sodelovanja z njimi je to zame hkrati tudi najboljša šola. Gre namreč za področje, ki je izjemno dinamično, saj nikoli ne veš vsega, temveč skoraj vsak projekt (zaradi raznolikosti sestavin) prinaša nova spoznanja.

Kateri je tvoj najbolj pogost in kater najbolj nenavaden pripomoček pri delu?

Če sem najbolj iskrena so moj najbolj pogost oziroma skoraj nepogrešljiv pripomoček papirnate brisačke in pinceta. Najbolj nenavaden pa – bi morali pogledati v moj kovček s pripomočki. Ta je namreč tak, kot bi ga uporabljali kipar, zobozdravnik, slikar in pa gradbinec obenem. Navadno spreminjam stvarem uporabni namen – torej če je primarno stvar namenjena nečemu, jo jaz uporabim drugače. Na primer zagozdo za vrata uporabim tato, da kakšno stvar podprem in ji spremenim naklon, da jo kamera bolje vidi.

Ti je pri stiliranju kdaj šlo vse narobe in kaj se je zgodilo?

Temu se poskušam seveda izogniti. To pa je mogoče le tako da razmišljaš par korakov naprej ter da znaš dobro predvideti situacije in pomisleke vseh tistih, ki so kretivni del ekipe in katerih mnenja so merodajna. Izkušnje, kot pri vsakem poklicu, preprečujejo takšne zaplete, zato vsako snemanje vnaprej
natančno planiram in se prepričam, da vsak član ekipe pozna svoje naloge. Delo s hrano verjetno lahko hitro zavede v prenajedanje. 

Imaš kakšna pravila, s pomočjo katerih poskušaš 8vzdrževati zdravo prehrano?

Pravzaprav je pri mojem delu zaradi hitrega tempa bolj problem neredna in včasih tudi nezdrava prehrana. Zgodnje ure, precej dolgi delovniki, kratki premori, stres in podobno privedejo lahko tudi v slabe prehranjevalne navade. Če se le da, poskrbim za to, da je v moji prehrani dovolj vlaknin in rednih, manjših obrokov ter skoraj nič sladkorja. Čez dan, 8ko pade koncentracija in se ustvari želja po čem sladkem, pa to željo poskusim nadomestiti s sadjem in oreščki. Za prvo pomoč včasih nosim s seboj tudi kakšno beljakovinsko ploščico. V času kosila izberem pretežno vegetarjanske jedi ali pa ribo, zvečer pa se držim predvsem lahkih obrokov, bogatih z beljakovinami.

Zasebno in delovno veliko potuješ. Kaj je tvoje zadnje kulinarično odkritje kot destinacija in kot posamična jed?
Pred kratkim sem bila spet na krajšem obisku Istanbula in kot vedno sem tudi tokrat komaj čakala da pojem burek in en dober jagnječji kebab. Najbolj pa mi je kulinarično percepcijo spremenil obisk Indije. Vegetarjanstvo od takrat jemljem čisto drugače. Tam človek zaradi raznolikosti okusov sploh ne more pogrešati mesa. In Vietnam – boljših juh ne kuhajo nikjer na svetu.